Evropa pripada Evropejcem

,

Dalajlama: »Evropa pripada Evropejcem«

Dalajlama je pred kratkim razburil javnost, ko je v intervjuju za britanski BBC izjavil, da misli, da pripada Evropa Evropejcem, ter da se morajo migranti sčasoma vrniti v svoje lastne domovine. Budistični duhovni vodja je opozoril tudi na to, da lahko množične migracije pripeljejo do tega, da bo postala Evropa kontinent afričanov in muslimanov.

Po njegovem mnenju bi morale evropske države sprejeti begunce in  jim ponuditi možnosti za izobraževanje in usposabljanje, vendar pa bi moral biti končni cilj vrnitev teh ljudi v njihove lastne domovine, v katerih bi lahko z znanjem pridobljenim v Evropi izboljšali življenske pogoje.Na provokativno  vprašanje novinarke kaj narediti s tistimi begunci oz. migranti, ki želijo ostati v Evropi je odgovoril, da bi bilo omejeno število sicer sprejemljivo, da pa bi bilo nemogoče dovoliti, da postane Evropa popolnoma muslimanska ali afriška. Na to kaj bi bilo narobe s tem pa je rekel, da verjame, da pripada Evropa Evropejcem,ter da bo za begunce bolje, če se vrnejo v svoje države.

Sicer ni bilo prvič, da je duhovni vodja budistov s takšnimi izjavami razburil javnost in osrednje  medije. Že septembra leta 2018, je na konferenci v švedskem mestu Malmo, ki je sicer znano po velikem številu arabskih in afriških migrantov, izjavil v svojem govoru, da mora biti cilj za begunce vrnitev in obnovitev svojih avtohtonih domovin. Že takrat je prav tako jasno povedal, da verjame, da pripada Evropa Evropejcem.

Begunci in ekonomski migranti

Te izjave so takoj obveljale za zelo »kontroverzne«, Dalajlama pa je bil v obeh primerih deležen ostrih kritik na spletu in preko družbenih omrežij, v nekaterih primerih je bil celo obtožen »rasizma«. Eden glavnih argumentov s katerim so želeli osrednji mediji, razni samooklicani »državljani sveta« in liberalni levičarji prikazati poglede budističnega vodje kot dvolične je bil, da je Dalajlama tudi sam begunec. Res je, trenutni Dalajlama, ki mu je sicer ime Tenzin Gyatso, pozicijo duhovnega vodje budistov pa zaseda od leta 1950, je po kitajski okupaciji Tibeta, ki še vedno traja, v strahu za svoje življenje prebegnil v Indijo, kjer živi tudi danes. Vendar pa obstaja velika razlika med Dalajlamo, ki je bil pravzaprav izgnan iz lastne domovine in pa med zgoraj omenjenimi »begunci«, ki so v večinoma pravzaprav ekonomski migranti.  Dalajlama se je kot begunec zatekel v prvo varno državo, kot določa mednarodni zakon o beguncih, ki pa prenehajo biti begunci, temveč postanejo ekonomski migranti, če se iz prve varne države želijo še naprej seliti drugam. Tako so današnji »begunci«, vključujoč tiste, ki so dejansko bežali pred neposredno nevarnostjo, ko so nadaljevali svojo pot iz varnega območja še naprej v Evropo postali ekonomski migranti. Konec koncev prihajajo danes na evropska tla neki »begunci« tudi iz mnogih severnoafriških in bližnjevzhodnih držav kjer trenutno sploh ni vojne. Pravzaprav gre za izkoriščanje »begunske krize« pod krinko katere prihajajo v Evropo trume tujcev, ki jim ne grozi neka smrtna nevarnost, temveč gre za ljudi, ki iščejo bolj lagodno življenje. Očitno je to jasno tudi Dalajlami, zato je predlagal, da se ti prišleki po dodatnem izobraževanju in usposabljanju vrnejo domov, kjer bodo lahko ustvarili boljše življenske pogoje ne le zase, temveč tudi za njihove sonarodnjake, ki so ostali doma. Celo sedaj že bivši evropski komisar in podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, sicer velik podpornik »raznolikosti« in multikulturalizma, je leta 2016 po poročanju nizozemskega medija Dutch news  v intervjuju priznal, da več kot 60% iskalcev azila sploh ne prihaja iz vojnih območij, temveč, da gre za migrante v iskanju bolj lagodnega življenja.  Zato so primerjave med političnim beguncem Dalajlamo, ki je bežal pred okupatorji svoje domovine v prvo varno državo in med nekimi »begunci«, ki so pravzaprav običajni migranti v iskanju bolj ugodnega življenja popolnoma neposrečene in zgrešene. Vendar pa razni podporniki multikulturalizma, ki napadajo njegove izjave preko družbenih omrežji  in osrednji mediji, ki želijo tako zmanjšati legitimnost njegovih besed očitno niso našli nobenega boljšega argumenta. Konec koncev niso niti poskušali ovreči njegovih izjav samih, temveč so se takoj spustili na bolj osebno raven, ko so ga hoteli prikazati kot nekakšnega dvoličneža v smislu, »kritizira begunce, obenem pa je tudi sam«. To so pač ustaljene taktike medijev in liberalne levice, ki vedno, ko ne more izpodbijati izrečenih dejstev upa, da bo z napadi na tistega, ki jih je izrekel, zmanjšala njihovo pomembnost in legitimnost.

Dvoličnost sodobne levice

Treba pa se je tudi vprašati kaj je pravzaprav tako spornega v zgornjih izjavah, da so se levičarji in osrednji mediji odločili zaradi le teh kritizirati nobelovega nagrajenca za mir in enega najbolj popularnih voditeljev na svetu. Dalajlama je konec koncev poudaril, da mora Evropa sprejeti te prišleke, da jim mora ponuditi ustrezno izobrazbo in usposabljanje, le na koncu je dodal, da se morajo po določenem času in po končani izobrazbi vrniti v svoje domovine, ki jih bodo lahko z novim znanjem tudi izboljšali. Dodal pa je tudi, da Evropa ne sme postati kontinent Afričanov in muslimanov, temveč da pripada Evropejcem. Z drugimi besedami, da je treba ohraniti evropsko kulturo, evropske dežele in evropske narode. Dalajlama očitno dobro razume smisel besede »raznolikost« in podpira resnično raznolikost človeštva, ki narekuje, da ima vsak narod svojo lastno kulturo katero ima pravico ohranjati in razvijati v svoji lastni domovini. Žal pa to očitno ni jasno današnjim levičarjem in zagovornikom lažnega multikulturalizma, katerega posledica je pravzaprav uničevanje raznolikosti z mešanjem vseh kultur in narodov v eno novo združeno človeško raso. Ta njihova lažna raznolikost, ki pelje do izbrisa različnih kultur in narodov, pa naj bi se izvajala predvsem na Zahodu. Pravzaprav se ti isti levičarji, ki se zgražajo nad izjavo »Evropa Evropejcem« že desetletja zavzemajo za svoboden Tibet, prav tako pa obsojajo nekdanji zahodnjaški imperializem, ki naj bi drugim narodom odvzemal pravice do samoodločanja in do lastnih domovin. Vsa druga ljudstva tega sveta imajo torej pravico do svoje kulture, do svojega kosa zemlje, ko pa je govora o Evropejcih pa postane etnična pripadnost kar naenkrat le »družbeni konstrukt«, kulturni dosežki pa »relativni«.  Če bi Dalajlama recimo predlagal, da pripada Azija Azijcem ali pa Afrika Afričanom bi mu ti isti osrednji mediji ploskali, sodobni levičarji pa bi ga na družbenih omrežjih hvalili in slavili do neba. To pa je predvsem dober pokazatelj dejstva, da je dvoličnost, ki jo vedno pripisujejo svojim nasprotnikom in pa vsem s katerimi se ne strinjajo pravzaprav najbolj pogosta ravno pri levičarjih samih.

Za Evropo Evropejcev

Dalajlama se je s svojimi izjavami izkazal za iskreno in pravično osebnost, saj je pripravljen povedati resnico , kljub temu tudi, ko je le ta politično nekorektna. Za razliko od sodobnih evropskih levičarskih »humanitarcev«, ki jih skrbijo samo težave tujih ljudstev, do svojih narodov pa kažejo le prezir, je Dalajlama tako borec za ohranitev kulture Tibetancev, torej svojega ljudstva, obenem pa prav tako nasprotuje temu, da bi katerikoli drugi narod izgubil svojo domovino in kulturo, kar v današnji dobi islamizacije, globalizacije, množičnega prisiljevanja in vsiljevanja multikulturalizma grozi ravno evropskim narodom. Tako kot vsi ostali, imamo tudi evropski narodi pravico biti ponosni na našo zgodovino in na dosežke naših prednikov, ki so velikokrat s svojimi iznajdbami doprinesli, ne le k razvoju Zahoda, temveč k razvoju celega sveta. Ti dosežki nam morajo služiti za navdih, da se tudi sami zavzamemo za obstoj in napredek naše domovine in Evrope. Zato si moramo vzeti k srcu opozorila budističnega voditelja, sej se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da bodo narodi iz katerih so se dvignili veliki umi človeštva kot so bili Pitagora, Leonardo da Vinci ali Nikola Tesla, postali manjšine v lastnih domovinah, dokler ne bodo s svojimi kulturami vred v mešanici multikulturalizma izginili iz obličja Zemlje. To pa lahko preprečimo predvsem tako, da se znebimo občutkov t.i. »bele krivde«, ki jo levičarji kolektivno vsiljujejo vsem narodom, tudi tistim, ki nimamo imperialistične zgodovine, temveč smo bili večkrat sami žrtve tujih imperializmov. Obenem pa ne smemo dopustiti sodobnim levičarjem, ki trenutno obvladujejo medijsko kulturni prostor v večini evropskih držav, da nam s pomočjo prikritih groženj in politične korektnosti vzamejo naš glas in našo pravico do svobode govora.

Evropa predstavlja mnogo več kot le še eno celino ali še eno ime na zemljevidu sveta. Je zibelka naših narodov in kulture, je duh raziskovalcev, umetnikov in izumiteljev, značilen za evropsko dušo. Zato ne dopustimo, da nam jo s pomočjo levičarjev, ki so željni novih volivcev prevzamejo tuja ljudstva, temveč potrdimo besede tibetanskega budističnega meniha: »Evropa pripada Evropejcem«.