Identitarna ideja v teoriji

,

1. Pravite, da niste rasisti, ampak domoljubi. Kdo je za vas rasist in kdo je domoljub, kakšna je razlika?

Med pojmoma rasist in domoljub je ogromna razlika, zaskrbljujoče pa je, da je potrebno na takšna vprašanja sploh odgovarjati. Domoljub je človek, ki ljubi svojo domovino, v čemer ni ničesar spornega. Ko govorimo o rasizmu je seveda situacija drugačna, saj je govora o ideji, ki temelji na diskriminaciji in predsodkih do posameznih družbenih skupin, kar pa nikakor ni naše stališče.
Borba za ideale domovine, svobode in tradicije je temelj vsake kohezivne človeške družbe. Identiteta je odločilni dejavnik, ki ustvarja socialno blaginjo ter kulturno in moralno smer za ljudi v svojem okolju. Da je za uspešno delovanje nacionalne države vedno značilen prostorski, časovni ter zgodovinski dejavnik, je še vedno splošno priznano dejstvo v vsaki resni razpravi o nacionalnem in mednarodnem pravu, zgodovini, politiki ter družboslovju.
Na žalost pa stališče, ki zagovarja ohranjanje etno-kulturne identitete, današnji politiki uvrščajo izven meja sprejemljivega diskurza, kar jasno nakazuje, da naši politični in socialni nosilci odločanja niso mnenja, da je potrebno razviti samo-zavedajoč odnos do svoje identitete. Na vse možne načine se trudijo osramotiti ter utišati tiste, ki kritizirajo nekontrolirano množično priseljevanje in vse, ki zahtevajo strožjo mejno politiko ter ustrezno uveljavljanje azilnih zakonov. Naša vest je pri tem povsem čista. Generacija identitete v vseh svojih dejanjih nastopa popolnoma nediskriminatorno. Zavezujemo se k mirnim in kreativnim oblikam protesta, ki so uspešne brez groženj ali zastraševanja in nikoli niso temeljila na predsodkih ali nestrpnosti.
Naši ukrepi so domoljubne narave, zato ponosno zagovarjamo pravico do doma, kulture, navad in ohranjanja identitete tudi za vse tujce. V odnosu do njih nastopamo spoštljivo, saj vse kar želimo sebi, želimo tudi njim, v skladu z našimi načeli etnopluralizma. Naše politične akcije temeljijo izključno na ohranitvi in nadaljevanju skupne etno-kulturne identitete in tisočletja stare evropske dediščine.
V večini drugih držav zavzemanje za to zdravo družbeno osnovo velja za povsem normalno ter razumljivo družbeno in politično stališče. Zato je vse kar zahtevamo zgolj čut odgovornosti do lastnega ljudstva ter posledično stanje normalnosti v Sloveniji in preostali Evropi, kar nima nikakršne povezave z ekstremizmom, rasizmom ali kakršnokoli drugo obliko nestrpnosti.

2. Se vam zdi prav, da v Sloveniji živijo tujci, vas to moti? Ali lahko pri nas živijo ljudje druge narodnosti? Jih je v Sloveniji preveč ali premalo? Ali lahko obstajajo recimo društva, ki gojijo, pišem na pamet, maroško kulturo. Kje bi potegnili mejo sprejemljivega?

Nikoli nas niso motili ljudje tujega porekla, ravno nasprotno, principi etnopluralizma nas učijo spoštljivega odnosa do tujih narodnosti in kultur. Ko govorimo o tujcih živečih v Sloveniji, zagovarjamo temeljit proces integracije in asimilacije. Seveda ne govorimo o lažnem pojmovanju izraza »integracija« s katerim mnogi evropski voditelji opravičujejo zgrešeno politiko nekontroliranih migracij. Smo mnenja, da bi se morale enakih principov kot jih zagovarjamo v našem gibanju, držati tudi vse ostale države ne le v Evropi, temveč v svetu (v mnogih takšni procesi potekajo zelo uspešno). Le na ta način je zagotovljeno ohranjanje mnogovrstnosti kultur in ne zlitje vseh vrst identitet v »talilnem loncu«, kjer so na koncu na izgubi vse vpletene strani.
Naše kritike in metapolitični ukrepi niso usmerjeni proti priseljencem in beguncem kot posameznikom ali skupinam. Migracijski tokovi v Evropo so v veliki meri posledica zgrešene politike političnih in družbenih elit, saj neposredno ali posredno vsiljujejo ideološko usmerjeni in prevarantski multikulturni eksperiment.
Naš protest je zato usmerjen v centre odločanja in vpliv, ki še naprej spodbuja to norost azilne politike. Pojav masovnega priseljevanja in islamizacije sta posledici sistematičnega razvoja v napačno smer, ki se v Evropi pojavlja že vrsto let. Naše nasprotovanje je usmerjeno predvsem v ideološko nagnjenje k samouničenju.
Ne podajamo se v zaslepljen protest uperjen direktno proti samim priseljencem. Za nas je poleg kritik aktualne politike pomembno, da ponovno vzpostavimo pozitiven odnos do lastne etno-kulturne identitete in ohranjanja svojega, brez padca v ksenofobične tendence.
V Sloveniji zahtevamo strožji nadzor meja, popolno ustavitev ilegalne imigracije, remigracijo ilegalno priseljenih ter učinkovito implementacijo ter nadzor nad resnično integracijo vseh, ki se v državo priselijo po legalni poti.
Omenjen primer društva, ki ga navajate kot primer, ima vso pravico do obstoja. Meja sprejemljivega je poseg v način življenja avtohtone kulture ali/in nespoštovanje zakonodaje in ustavne ureditve.

3. Je evropska kultura nekaj konstantnega? Kako jo razumete, na čem je utemeljena? Kako je denimo drugačna od islamske?

Pojem evropske kulture obsega široko, geografsko zasnovano dediščino družbenih norm, etičnih vrednot, tradicionalnih običajev (med katera spadajo tudi verska prepričanja) ter specifičnih artefakatov, jezikov, literature in tehnologij, vse skupaj pa je oblikovalo temelje evropske identitete. Le-ta ima, razumljivo, tudi svojo etnično osnovo.
Etnične in kulturne identitete skupaj tvorijo skupnost, ki ohranja in razvija svojo dediščino. Človeška identiteta je zato vselej skup specifičnih podedovanih lastnosti. Identiteta je dinamična stvar in nikoli ni popolnoma statična, vendar pa hkrati predstavlja temelj, ki se v svojem bistvu ohranja skozi zgodovino. Posledica je generacijska kontinuiteta ljudstva ter njihove kulture.
Etnični in kulturni vidik naše identitete sta za nas enakovrednega pomena. Zavračamo pretirano poudarjanje ali poveličevanje kateregakoli vidika identitete.
Etno-kulturna identiteta se je vedno razvijala kot celovit proces in je v zgodovini pustila svoje temeljne smernice, ki se neprestano ohranjajo. Kot Identitarci želimo, da naša evropska identiteta uveljavlja svojo pravico do obstoja še naslednjih 100 let in več. Identiteta se razvija na različnih ravneh. Na regionalni ravni je značilna neposredna vez s svojim mestom, vasjo in regijo. Ta identiteta oblikuje narečja, običaje ter regionalno zgodovino.
Na naslednjem nivoju sledi nacionalna identiteta. Zanjo je značilna neposredna povezava z ljudmi ali državo ter tako predstavlja celovit identifikacijski okvir, za katerega so značilna socialna, jezikovna in kulturna pravila, ki na koncu postanejo konkretnejša na regionalni ravni. Generacija identitete zavrača absolutizacijo tega področja identitete v dogmatični nacionalizem. Nacionalna raven identitete vedno poudarja in spodbuja neposredne ter vsakodnevne povezave z regionalno identiteto. Vse omenjene ravni identitete ustvarjajo skupni okvir, ki se s tem uspešno razvija in stalno medsebojno dopolnjuje.
Na tretji stopnji sledi identiteta civilizacije, ki je za nas konstituirana v evropski identiteti. Skozi poreklo, zgodovino in kulturo si vsi Evropejci delimo skupno dediščino ter skupno usodo, poudarek in zavedanje pa je še toliko bolj pomembno, ker trenutna smer razvoja vpliva na našo celino kot celoto. Zgodovino Evrope je vedno oblikovala medsebojna kulturna izmenjava in dopolnitev.
Evropska kultura se zato od islamske seveda razlikuje v mnogih od zgoraj navedenih aspektov. Do enakih ugotovitev bi prišli tudi v kolikor bi med seboj primerjali številne druge tuje kulture. Vendar v tem ne vidimo ničesar slabega. Kulturne razlike so razumljiva stvar, skozi katere spoznavamo edinstvenost določenega okolja. Kulturna pristnost zato predstavlja nekaj, kar je nedvomno vredno ohranjanja in zaščite.

4. Kakšne je razlike med evropskim islamom in arabskim, ali tistim, ki se je recimo v času Jugoslavije oblikoval v Bosni? Vprašanje skriva trditev, da se muslimani med seboj zelo razlikujejo, kot se recimo tudi katoliki.

Zagotovo je islam v Bosni v povprečju veliko zmernejši kot arabski, zdi se, da tam ljudje svojo veroizpoved jemljejo bolj z distanco, torej manj radikalno. Lahko pa bi o razlikah razpravljali na dolgo in široko. Seveda se muslimani med seboj razlikujejo, enako velja za katolike. Nikoli nismo posploševati, ali trdili da kultura, veroizpoved, narodnost, itd. do popolnosti oblikuje človeka. Na individualni ravni so vedno prisotni faktorji okolja, genetike in samo-determinacije. Individualna raven pa ne spremeni splošnih družbenih gibanj, masovnih tokov migracij in širjenja institucionalnega islama kot čedalje resnejše politične in duševne sile v Evropi. Islamizacija Evrope je očitno dejstvo, islam ima zgodovinsko gledano tendenco izrivanja drugih pogledov, zato tradicionalna evropska kultura kot posledica takšnega procesa izumira.

5. Če velja, da je del evropske dediščine enakopravnost, me zanima, kako razumete ta koncept na polju religije. Ali imajo tudi ljudje, ki verujejo v drugačnega boga, pravico, da v Evropi izvajajo svoje verske rituale?

Svoboda veroizpovedi za posameznika je ustavna pravica, a ima še vedno svoje omejitve. Siljenje kateregakoli posameznika v sprejetje vere in spreminjanje institucij z namenom širjenja vere je ta omejitev. Odgovor je odvisen od tega, o kakšnih verskih ritualih je govora in koliko ti posegajo v družbo ter okolje posamezne etno-kulturne entitete.
Nihče ne opozarja, da npr. pripadniki Hare Krišne ogrožajo evropsko identiteto, to bi bilo smešno. Pa vendar imajo svoje verske obrede, večkrat jih vidimo po ulicah slovenskih mest. Popolnoma drugačno je vprašanje islama, kjer zgodovina kaže, da je prišlo do spreobračanja celotnih civilizacij, ko je islam dosegel določen odstotek prebivalstva (~10+%). To dejstvo priznavajo tudi islamisti sami in je v skladu z islamskim pravom, torej halal. Takrat svobodne veroizpovedi ni bilo več, ostala je samo ena religija, ki posega na vse aspekte človeškega in družbenega življenja.
Ko govorimo o enakopravnosti je pomembno, da se zavedamo pomembnosti le-te vse vpletene strani. Ne pa, da prednostno obravnavamo neko skupino, pa naj bo ta večinska ali manjšinska.

6. Ali bi morala imeti evropska ustava preambulo, ki govori o krščanskih koreninah celine? Naj vprašam še takole, kaj je za vas neprimeren krščanski fundamentalizem?

Za takšno preambulo ni nujne potrebe. Zavedanje zgodovinskih in kulturnih dejstev svoje družbe ter potreba po zaščitništvu do le-teh je za nas nekaj samoumevnega. Ko pripadnost verskim naukom preraste v ekstremizem se naša toleranca konča. S tem ne ciljamo le na krščanski fundamentalizem, temveč v splošnem smislu na verskega. Za razliko od novodobne levice namreč ne delamo razlik, ko je govora o verski radikalizaciji.
Vsekakor je verski fundamentalizem vsak poseg v spreminjanje nekih vzpostavljenih načinov življenja, ali zakonov za vse, tudi neverujoče, na osnovi nekih religioznih prepričanj. Primer pretiranega krščanskega fundamentalizma je zapiranje trgovin ob nedeljah, da bi bili ljudje pri mašah.
7. V manifestu govorite o krizi vrednot. Katerih vrednot? Tradicionalnih? Kakšne so? Kaj je tradicionalna družina? Kaj je tradicionalna slovenska družbo? Kaj pomeni biti Slovenec?
Govorimo o vrednotah, ki so za generacije pred nami osmišljale način življenja in tako prispevale k razvoju zdrave družbe in njene miselnosti. Domoljubje, delavnost, disciplina, integriteta, družbena in osebna odgovornost, skromnost, nesebičnost, pravičnost, modrost, zaščitništvo, spoštovanje ter ohranjanje svojega so le nekatere od vrednot, ki nas namesto oddaljevanja, približujejo življenju v skladu s tradicijo. Govora je namreč o poglobljenem pogledu na način življenja, ki naj bi nas osvobodil suženjstva moderne »progresivnosti« in njene družbene degradacije skozi zgrešen sitem novih, vsiljenih vrednot. Posledica takšnih so razpadi družin, konflikt, odtujenost in vsesplošni moralni razkroj. Absolutno ima v kategoriji vrednot, ki jih zagovarjamo zelo pomembno mesto tudi družinsko življenje. Družina z materjo in očetom ter spodbujanje natalitete je zagotovitev obstoja in nadaljnjega razvoja slovenske družbe. Za nas bo zdrava, nuklearna družina vedno osnovni gradnik vsega ostalega kar skupnost potrebuje.
To pa ne pomeni, da nismo kritični ali ne opazimo nekaterih slabših lastnosti slovenske družbe. Da naštejem npr. nekatere splošno poznane: zavist, neprivoščljivost, zaprtost do sprememb, mentaliteta služabnika/žrtve, itd.. Identitarstvo ni tradicionalizem, kjer se slepo obuja neke pretekle in zgodovinske vzorce, brez kritične misli. V temu smislu smo svobodomiselni in vsekakor razumsko in empirično preverimo vzorce obnašanja – slabe smo pripravljeni spremeniti. Zaradi tega smo oddaljeni od mnogo ostalih skupin, ki se definirajo kot konservativne ali tradicionalistične. To pa je tudi razlog za našo nepredvidljivost. Mi ne verjamemo v ideal preteklosti, torej da je idealna družba obstajala v neki točki, mi pa jo želimo obuditi. Sploh ne, mi verjamemo, da lahko idealno družbo vzpostavimo v prihodnosti, tako da za navdih uporabimo preteklost. Kombinacija starega in novega.

8. Je pravi Slovenec samo veren Slovenec?

Ne. Vera je posameznikova osebna odločitev, in tako mora tudi ostati. V naših krogih se najdejo agnostiki, ateisti, katoliki, protestanti, pa tudi tisti, ki z zanimanjem preučujejo staro vero.
Nikakor pa nismo mnenja, da je vera opij za ljudstvo. Če pogledamo zgodovino vidimo, da so ljudje, od najbolj primitivnih plemen, pa do največjih civilizacij oblikovali različne oblike verovanj. To kaže na neko človeško potrebo po veroizpovedi, po raziskovanju transcendentnega. Analize verovanj so tudi pokazale, da so mnogi aspekti in pogledi različnih ver podobni, kar posledično pomeni obstoj nekih globljih duhovnih skrivnosti, ki jih posamezniki skozi verovanja odkrivajo. Vsekakor je lahko verovanje zdravo za posameznikovo duševnost in njegov osebnostni razvoj. Ne strinjamo pa se s konceptom, da se koga sili v verovanje, v obliki nekih zapovedi in obvezne prisotnosti, proti njegovi volji. To ima kvečjemu negativen učinek na posameznikovo duševnost.
Posameznik se mora svobodno odločati o svoji veroizpovedi in o stopnji svoje prisotnosti/zavzetosti.
Tukaj postavimo tudi mejo, če se nekatera veroizpoved vztrajno širi, spreminja institucije in s svojo radikalnostjo izriva druge oblike veroizpovedi.
Spet pa to ne pomeni, da se posamezne vere ne smejo oglaševati npr. v obliki misijonarskega dela, shodov, pristopov do osebe, itd. – kot nekateri posamezniki v slovenski družbi mislijo, da jim je kršena ustavna pravica do svobodne veroizpovedi že, če jim nekdo samo omeni vero.
Zaradi našega zgodovinskega pogleda na svet in slovensko družbo, vsekakor bolj z zanimanjem spremljamo in preučujemo vere, ki so bile v preteklosti prisotne na naših tleh.

9. Za krizo vrednot naj bi bili kriv kulturni marksizem (oz. kulturni revitalizem). Kako ga razumete? Lahko na kratko razložite?

Kulturni marksizem je širok pojem, ki se nanaša na zagovorništvo in uporabo načel kritične teorije ali v bolj splošnem smislu kulturni, politični in akademski vpliv določenih elementov znotraj sodobne levice, ni pa tja omejen. Gre za ideologijo, ki poudarja vlogo kulture kot glavni razlog neenakosti. Številni kritiki kulturni marksizem in njegov vpliv označujejo za pomemben povod razvoja politične korektnosti (ki se prepogosto zlorablja v namen zatiranja svobode govora) in ključni dejavnik razvrednotenja humanistike, družbenih ved, kulture in civilizacije v zahodnem svetu.
Potrebno je vedeti, da ni vsak levičar kulturni marksist, kot tudi ni vsak kulturni marksist levičar. Gre za obliko misli, mogoče celo vere, ki presega meje političnih institucij. V splošnem gre za vero v emancipacijo posameznika preko osvoboditve človeka od vseh »jarmov« kulture, vere, tradicije, etničnih, narodnih, spolnih in drugih aspektov človeka. Če torej tako pogledamo, lahko to štejemo ne samo kot politično smer, ampak celo kot vero, oz. psihološki pristop – ki pa je vsekakor v svojem bistvu nasproten identitarstvu.
V začetku smo debatirali, da bi ta koncept poimenovali z drugim imenom, torej ne kulturni marksizem, saj gre za širši kot politični pojem, ampak nismo želeli ustvarjati zmede in smo zadržali izvirno ime.

10. Pravite, da je Evropa ogrožena in da jo je treba zavarovati. V Evropi je bila pred desetletji vojna in Slovenija je sprejela množico hrvaških in bosanskih beguncev. Zanima me nekaj drugega, kakšna je razlika med ljudmi, ki so zbežali iz Sarajeva, in tistimi družinami, ki so zbežale iz Sirije?

Ljudje, ki so bežali k nam iz Sarajeva, so bežali v prvo varno državo. Smiselno bi bilo, da ljudje iz kriznih žarišč v Siriji bežijo v bližnje, varne države. Seveda moramo v obzir vzeti vedno znova statistično potrjeno dejstvo, da velika večina priseljencev v Evropo ni vojnih beguncev iz Sirije, temveč ekonomskih migrantov iz drugih afriških držav, kjer trenutno ni vojne. Prav tako v večini primerov ne gre za ženske ali otroke, ampak za mlade moške.
Na naši spletni strani poudarjamo tudi pomoč na kraju samem. Podpiramo regionalno razvojno delo za tiste države, ki sta jih prizadela vojna in revščina, ob tem pa ustvarjanje možnosti, da ljudje ostanejo ter se razvijajo kot posamezniki in skupnost v svoji lastni domovini.
Ob tem je potrebno poudariti, da je del ideje identitarizma tudi prepričanje, da je sobivanje več posameznikov oz. skupnosti z različnim etničnim poreklom povsem mogoče, vendar samo ob predpostavki, da govorimo o deljenju določenih skupnih elementarnih kulturnih dejavnikov (le tako je prava integracija lahko uspešna). Nasprotno od te predpostavke pa si zdajšnja globalna politika na vse načine prizadeva za združevanje nezdružljivega, kar sčasoma privede do katastrofalnih posledic za vse vpletene strani.

11. Kako razumete begunsko krizo? Mislite, da je bila umetno povzročena zato, da se uniči evropska civilizacija? V Evropi je trenutno okoli 6 % muslimanov, zakaj naj bi ti ogrožali našo kulturo? Gre za izrazito manjšino.

V Evropi smo priča procesu s katerim se avtohtono evropsko prebivalstvo načrtno zamenjuje z neevropskimi migranti. V Evropi se srečujemo z največjo demografsko krizo v zgodovini svojega kontinenta, s katero naši ljudje v lastnih državah postajajo manjšina. Upadanje rodnosti, strmo naraščanje števila islamskih vzporednih družb in množična migracija bodo v nekaj desetletjih povzročile skoraj popolno uničenje evropskih skupnosti, v kolikor ne bo prišlo do sprejema ustreznih protiukrepov.
Multikulturna samodestruktivna ideologija, ki prevladuje v velikem delu politične razprave znotraj naše družbe, trenutno dodatno pospešuje ta proces. Vse to vodi v smrtonosno zaslepljenost med politiki in mediji, kar bo neizogibno pripeljalo do uničujočih posledic, v primeru nadaljevanja aktualne politike odprtih meja. Strokovnjaki napovedujejo migracijski val, ki bo štel kar milijardo ljudi iz Afrike in Azije v Evropo v prihodnjih desetletjih.
Že sedaj lahko natančno predvidimo, da bo nadaljevanje trenutnih politik priseljevanja in multikulturne agende privedlo do stanja, kjer mnogi evropski narodi izgubijo svojo suverenost v lastnih državah.
Omenjate, da gre za izrazito manjšino. V mnogih urbanih okoljih znotraj evropskih mest se lahko že danes na lastne oči prepričamo o oblikovanju islamskih vzporednih družb in klanskih struktur, kjer vlada šeriatsko pravo. Porast kriminalnih dejanj je najvišja v kulturno najbolj raznolikih evropskih soseskah. Vse to so posledice, ki jih s seboj prinaša ta »izrazita manjšina«, lahko pa si predstavljamo popolno eskalacijo takšnih problematik, ko bo ta manjšina nekoč postala večina. Z uvozom tretjega sveta, uvozimo tudi probleme le-tega. Raznolikost bo sčasoma neizogibno ubila demokracijo in naš način življenja.
Etnične, verske in kulturne napetosti so v naši družbi že prisotne kot posledica procesa množičnega priseljevanja. Zato je še toliko bolj pomembno, da mi, kot Slovenci in Evropejci, zapolnimo dosedanji kulturni vakuum in rešimo demografsko krizo v naših državah s pomočjo družinam prijaznih politik.

12. Kako razumete papeževo podporo beguncem?

Vsekakor se s trenutnim papeževim mnenjem ne strinjamo.
To pa ne pomeni, da si vzemamo pravico odločati, ali je trenutni papež pravi katolik, oz. kaj sploh pravi katolik politično predstavlja. Če pogledamo Katekizem katoliške cerkve (1993) vidimo, da so politične pozicije precej medlo napisane, zato ni povsem jasno kaj naj bi Rimokatoliška cerkev politično sploh zastopala.
Bolj postanejo stvari jasne, ko gledamo na Rimokatoliško cerkev z vidika ogromne institucije, vzpostavljene kot državna cerkev Antičnega Rima. Kot gre npr. pri Ruski pravoslavni cerkvi za državno cerkev Rusije. Kar se zdi najbolj verjetno je, da znotraj te institucije potekajo politični boji, kot le ti potekajo v splošni družbi. Zaradi tega ne moremo govoriti o Slovenski katoliški cerkvi, ampak kvečjemu o Katoliški cerkvi na Slovenskem, kot npr. govorimo o Srbski pravoslavni cerkvi na Slovenskem. Kot vsi drugi sedeži vpliva, npr. Bruselj, Moskva, Washington, Združeni narodi, tudi Sveti sedež oz. Vatikan na slovensko demokracijo ne bi smel imeti nikakršnega vpliva. To pa ne pomeni, da posamezen slovenski katoliški duhovnik ne bi smel povedati svojega političnega mnenja. To mu dovoljuje slovenska ustava in demokratična ureditev države, kot slovenskemu državljanu.
Niti to ne pomeni, da smo v GI podporniki izolacijske politike, da ne verjamemo v bilateralne ali multilateralne odnose med državami/institucijami. Verjamemo zgolj, da mora država v ospredje postaviti svoje interese, ne pa slediti nekim oblikam intervencijskih politik, tudi če so te domnevno pozitivne. Če ima človek odnos »jaz sem v redu, ti si v redu«, vsekakor doseže največjo, tako osebno kot tudi družbeno koristnost, če zasleduje lastne interese.
Potrebno je tudi izpostaviti, da ne zmanjšujemo pomena, ki so ga imeli posamezni katoliki za slovensko družbo, laiki ali duhovniki, npr. Anton Slomšek ali Simon Gregorčič. Je pa njihovo delo zgolj šibko povezano s politično hierarhijo v Vatikanu. Sploh pa ne zmanjšujemo pomena krščanstva v Sloveniji za oblikovanje slovenske kulture. Sprejeto dejstvo je, da so protestanti v času reformacije ustvarili izreden pečat na slovenski jezik. Dela Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča in mnogih drugih reformatorjev so edinstveno vplivali na slovensko kulturo.

13. Kakšen je vaš pogled na idejo po reimegraciji, torej vrniti ljudi, ki so v zadnjih letih prišli v Evropo? Kaj pa tisti, ki so tukaj že nekaj generacij, pa gojijo svojo kulturo, ki pa ni v pravnem nasprotju z državo, v kateri živijo?

Ko govorimo o remigraciji vselej poudarjamo, da je govora o Ilegalnih priseljencih. To so priseljenci, ki kršijo zakonodajo Republike Slovenije. Poenostavljeno: pozivamo na spoštovanje zakonodaje, saj si želimo, da bi bili pred zakonom vsi enaki. Kdor ni v pravnem nasprotju z državo, ne spada v to kategorijo.
Velika zamenjava prebivalstva v Evropi zahteva jasno mero preusmerjanja migracijskih tokov. Ta preobrat bo služil ohranjanju miru, varnosti in stabilnosti v vseh evropskih državah.
Domnevamo, da so ljudje, ki v določeni državi živijo že nekaj generacij, zakoniti državljani le-te. V teh primerih zagovarjamo proces prilagoditve kulturnemu okolju v katerega so se priselili.

14. Verjamete v demokracijo? Kakšen je vaš pogled na slovenske politične stranke na desnici?

Seveda, vendar se zavzemamo za večjo participacijo ljudstva, torej bolj direktno obliko demokracije. Generacija identitete nima splošnega stališča glede preference posameznih strank. Sebe vidimo kot izven-parlamentarno opozicijsko gibanje. Ukvarjamo se z javnim mnenjem v Sloveniji in Evropi ter z akcijami, kampanjami ter izobraževanjem na političnem področju naslavljamo osrednje problematike v okviru politike identitete in priseljevanja. Pri tem vedno delujemo neodvisno od političnih strank. Ustvarjamo miroljuben politični prostor za vključevanje mladih, da lahko svoje nezadovoljstvo glede stanja svoje države usmerijo na učinkovit, a ne nasilen način. Zato ne spadamo v strogo definirano levo-desno politično paradigmo. Za nas sta patriotizem in ljubezen do naše domovine osrednji družbeni vrednoti, ki jih ni potrebno vsiljevati v politične predloge strank. Zavedanje pomena lastne identitete je za nas samoumevno temeljno prepričanje, ki ne zahteva nobenih strankarskih programov.

15. So za dosego političnega cilja dovoljena vsa sredstva. Tudi nasilje?

Ne, nikakor. Strogo smo proti nasilju in ostalim vrstam ekstremizma. Zagovarjamo sledenje političnim ciljem na povsem legitimen, demokratični način.
To pa ne pomeni, da izključujemo provokacijo in trda pogajanja kot legitimen demokratični način. Zadnja leta je v Evropi kultura, kjer nihče ne sme več užaliti nikogar. Glede na subjektivnost čustev, in glede na splošno priznano psihološko dejstvo, da je posameznikovo dojemanje posledica njegovih duševnih procesov, na katere lahko preko introspekcije vpliva, se nam užaljenost niti slučajno ne zdi dovolj velik faktor za omejevanje kakršne koli svobode izražanja. Tudi politična provokacija, izražanje mnenja bolj obarvanega in kontroverznega kot je potrebno, je legitimna demokratična pravica. S takim načinom se širi Overtonovo okno, ki predstavlja širino okvirja dovoljenega diskurza v neki družbi.
Spet pa to ne pomeni, da je psihično nasilje, grožnje z izgubo delovnega mesta, zdravja ali položaja v družbi, javno izpostavljanje, sramotenje, izključevanje iz družbe, itd. legitimna in demokratična pot. Svoboda govora mora biti absolutna pravica, tudi če je mnenje nepriljubljeno, javno stališče pa se mora ustvariti na podlagi boja idej.

16. Kako razumete različne samoorganizirane pol militantne skupine, ki ustrahujejo tujce / varujejo domačine. V Sloveniji so nekoč obstajale redarske trojke, danes se domoljubi zbirajo na Pohorju. Jih podpirate?

Takšnih skupin ne podpiramo. Velika verjetnost obstaja, da take skupine delajo kvečjemu škodo svojim ciljem, kot pa korist. Javno mnenje je izredno delikatna zadeva in neke primitivne oblike nasilništva vsekakor niso pravilno orodje za vplivanje na le tega. Je pa treba razumeti take skupine tudi z vidika družbenega konteksta. Pri takih skupinah gre za večinoma ljudi nižjih slojev in spodnjih mej srednjega sloja. Torej gre večinoma za proletarce, ki zaradi pomanjkanja izobrazbe ne najdejo ustreznih načinov za izražanje svoje jeze, in jo izražajo na destruktiven način. V zadnjem času je povsem jasno, da delavski in drugi nižji razredi povsem brez problema prestopajo med skrajno levico in skrajno desnico, vsem pa je skupno tudi to, da bi z nasiljem in ljudskimi upori izražali svoje nezadovoljstvo.

17. V Avstriji se je slovenskim delavcem migrantom znižal otroški dodatek. Imate stike z avstrijskim indentitarnim gibanje. Podpirate ta ukrep?

Ko smo se v zadevah z pogovarjali z avstrijskimi identitarci, nas je presenetila stopnja zavedanja o problemih slovenske manjšine v Avstriji. Eden od vodilnih članov je imel celo punco zamejko, ki je govorila slovensko. Povedali so nam, da je skrajna desnica z nacionalističnimi politikami delala izredno škodo Slovencem, ki so posledično postali volivci skrajne levice. Rekli so, da je eden izmed njihovih ciljev postavitev stika in komunikacije z zamejci. Kakšen je uspeh tega cilja trenutno žal ne vem.
Treba še je zavedati, da gre pri članih slovenskega identitarnega gibanja večinoma za mlado in mestno prebivalstvo, ki je od problema starejših in ruralnih zamejcev oddaljena. Ne pretvarjamo se, da smo glas slovenskega zamejstva, niti se ne pretvarjamo, da smo glas slovenskega delavca migranta. Prepričani smo, da v te namene obstajajo boljše in bolj primerne organizacije, ki se strokovno osredotočajo na to tematiko, zaradi česar se je glede takih vprašanj bolje obrniti na njih.

18. Verjamete v holokavst?

Od razprav glede totalitarnih ideologij preteklosti smo se že zdavnaj distancirali, zato o takšnih in podobnih zadevah znotraj organizacije ne razpravljamo, prav tako ne oblikujemo uradnih stališč glede posameznih vprašanj te vrste. Obsojamo vsa grozodejstva druge svetovne vojne in vse totalitarne režime.
Obdobje v času prve svetovne vojne, med obema vojnama, druge svetovne vojne in povojno je izredno temačen čas za Evropo in svet na splošno. V tistem času je vladala politika arogance, življenje in dostojanstvo človeka nista imela vrednosti, to dejstvo je bilo skoraj univerzalno. Totalitarni sistemi so človeka zreducirali na delec sistema, brez kakršnekoli interne vrednosti. Zaradi tega so ljudje umirali levo in desno.
Odgovor temu je bil povojni humanizem, ki je človeka začel postavljati v ospredje, kot največjo in najpomembnejšo vrednoto. Tudi to je narobe. Človek ne more biti center vesolja in edina vrednota na temu svetu. Tako razmišljanje odpira cel spekter novih problemov, nov človek, emancipiran, pa se postavlja nad vse institucije, nad naravo, nad druge ljudi in nad vzpostavljena pravila.

19. Bi vas motilo, če bi bil predsednik Slovenije temnopolten gej?

Odvisno od njegovega političnega prepričanja.
Vsekakor politična desnica v zadnjih časih čedalje bolje dosega tudi skupine manjšin, ki so bile v preteklosti izključno v domeni levice. Taki ljudje lahko postanejo izredno močni pri vplivanja na javno mnenje, sploh glede na to da segajo izven nekih določenih okvirjev, in so zaradi tega javnosti zanimivi. Primera takih javnomnenjskih voditeljev sta Milo Yiannopoulos in Ben Carson, dr. med..
Zanimivo smo pri teh primerih videli, da čeprav je rasizem zgodovinsko domena desnice, ni odsoten niti na politični levici. Politično nestrinjanje je hitro preraslo v osebne napade, ti so se pa občasno lahko izkazali tudi kot npr. rasistični napadi. Eden izmed takih primerov je uporaba besede Uncle Tom za vsakega temnopoltega, ki prekine pričakovano obnašanje in podpre republikance, torej politično desnico. Uncle Tom je izredno rasistični koncept, ki predvideva, da temnopolti ni zmožen ustvarjati lastnih odločitev, ampak zgolj sledi svojim gospodarjem in njihovemu mnenju.
To pa ne pomeni, da zagovarjamo stališče, da se ne sme konstruktivno kritizirati nekoga, samo zato, ker je temnopolti oz. homoseksualen. Domnevna odsotnost privilegiranosti ne sme služiti kot ščit, zaradi katerega je posameznik imun na vsako kritiko, napad na njega pa je nemudoma dojet kot rasizem ali homofobija. Ta problem npr. vidimo pri oblikovalcih karikatur, ki na abstrakten in groteski način rišejo ljudi, da bi bile njihove karikature smešne. Ko pa si drznejo privoščiti nekoga, ki je manjšina, pa ta vzpostavljen način nemudoma postane rasizem, čeprav npr. karikaturist že desetletja riše na podoben način.