Osvobojeni preteklosti, usmerjeni k prihodnosti!

Ob dnevu upora proti okupatorju in številnim procesijam širom Slovenije, ki vsako leto bolj spominjajo na neke druge čase, smo se odločili nekaj o tem psihopatološkem fenomenu povedati tudi sami.

Najprej naj izrazimo globoko obžalovanje, da o takšnih tematikah sploh razpravljamo v letu 2018. Smo namreč predstavniki mlajše generacije, ki jo zanima prihodnost in ne čudaška obsesija z zastarelimi ideologijami preteklosti. Medtem ko se zahod spopada predvsem s problemom kulturnega marksizma, imamo v Sloveniji še vedno opravka tudi s starejšo obliko teh destruktivnih idej namišljenega osvobajanja malega človeka.

Vsem totalitarnim režimom, ki so krojili kruto in težko usodo Slovencev je mesto tam, kjer so tudi ostali. V zgodovini. In ko omenjamo vse totalitarne režime, to mislimo dobesedno. Čisto VSE.

Na žalost pa se ob takšnih in podobnih dogodkih, kot smo jim priča v teh dneh, upravičeno sprašujemo naslednje. Je slovenska mentaliteta sploh sposobna preseči to nesmiselno nostalgijo in poveličevanje režima, ki je našemu lastnemu narodu prinesel vse kaj drugega, kot pa lažno obljubljeni ideal svobode? Tudi med mladimi namreč opažamo porast priljubljenosti in opravičevanja te zločinske doktrine. Celo na desnici!

Odgovor za ta pojav bi verjetno našli v neumorni človeški potrebi po zaščitništvu šibkejših ter požrtvovalnem uporu proti domnevno privilegiranim skupinam. Nekakšna obsesivna potreba po prizadevanju za »dobro skupnosti«. V sami osnovi se to ne zdi nič slabega, a kaj, ko se v tej obsesivni potrebi posameznik zateče h katastrofalnim totalitarnim idejam preteklosti, ki so dokazano neuspešne in škodljive. Takrat ne govorimo več o borbi za dobro, ampak postane to le pretveza za sovražnost do pravega pojma svobode. Cilj postane utopija. Da bi utopija delovala, pa je potrebno zanemariti vse dejavnike, ki so del človeške narave. Le-ta je vselej edinstvena in nepopolna. Kar je povsem normalno in pozitivno v našem svetu. A kaznivo in nesprejemljivo v njihovem.

Rezultat je zato grozljiv in popolna polomija v družbeno-političnem in gospodarsko-ekonomskem smislu. Identificiranje z idejami, ki vsebujejo elemente sovražnosti, racionalizacijo nehumane uporabe sile, globoko potrebo po totalitarni kontroli in zagovorništvo tiranske strahovlade, nikakor ne morejo biti smer razvoja. Zares žalostno, da o tem sploh razpravljamo.

Poistovetenje t.i. »post-modernistov« s tako okrutno ideologijo zato ni le intelektualno popolnoma kontradiktorno, temveč tudi moralno povsem nesprejemljivo. Vsakdo, ki izraža pripadnost in/ali opravičuje takšno ideologijo pod pretvezo »borbe za razred zatiranih« oz. » narodnega osvobajanja«, razkriva svojo neverjetno ignoranco in nepoznavanje zgodovinskih dejstev ali pa enostavno odpira nove dimenzije človeške zloveščnosti.

Komunizem ter njegove marksistične izpeljanke so namreč dobro poznana stvar. Od Sovjetske zveze, Mao Zedonga na Kitajskem, Kambodže, pa vse do Jugoslavije. Kjerkoli se je komunizem v takšni ali drugačni obliki pojavil, ne glede na razliko v kulturi, času in prostoru, je bil končni razplet vselej enak. Dvajseto stoletje je bila doba, ki je jasno pokazala kakšni so rezultati marksističnih doktrin in koliko so le-te prispevale k resničnemu »osvobajanju« ter »solidarnosti« z zatiranimi. Odgovor je v masovnih grobiščih in milijonih zasužnjenih, zaprtih ali obsojenih na dosmrtno garanje. Takšni zastrašujoči zločini so danes »opravičeni« z utopičnimi nesmisli, a ti bodo vedno znova naleteli na nepremagljivo oviro, ki ji pravimo realni svet.

Vsi nostalgični zanesenjaki tako v svojem hermetično zaprtem prostoru kvazi-intelektualizma, shizofrene maščevalnosti in patološkega protislovja padajo v vseh argumentih, naj gre za politično argumentacijo, obzir ekonomske perspektive ali pa stališča na intelektualni in etično-moralni ravni. Simpatiziranje s takšno ideologijo zato v NOBENEM pogledu ni zdravo, smiselno, razumljivo ali primerno času v katerem živimo.

Kot borci za svojo in s tem tudi slovensko narodno identiteto, razumljivo zavračamo vse oblike totalitarizma na Slovenskem. Mladi si želimo napredka. Zdrave družbe in države v kateri bomo živeli s ponosom. Smo osvobojeni te nazadnjaške mentalitete poveličevanja zastarelih ideologij in lažnive nostalgije, ki vodi nazaj v napake preteklih obdobij.

Smo večji od vsega tega. Smo mladi, svobodomiselni in neobremenjeni z idejami s smetišča zgodovine.

Prihodnost je zgolj in samo NAŠA!

Mi smo Generacija identitete.