REKONKVISTA SLOVENIJE (IN EVROPE)

Rekonkvista ali ponovna osvojitev zgodovinsko predstavlja obdobje med letoma 722 in 1492 (skoraj 800 let), ko se je krščanska vojska Hispanije uprla arabskim osvajalcem in ponovno osvojila ozemlje Iberskega polotoka. Leta 1492 je zadnji muslimanski andaluški vladar, emir Mohamed XII. (špansko Boabdil), po zadnji bitki v granadski vojni predal svojo oblast katoliškima kraljema Ferdinandu II. Aragonskemu in Izabeli I. Kastiljski.

Pojem rekonkviste za nas ne pomeni ponovne osvojitve fizičnega ozemlja, ampak ponovno osvojitev kulturnega in političnega prostora v Sloveniji in v Evropi. Naše poslanstvo ni zavzeti Trsta ali Istre, ampak ponovna osvojitev institucij kot so šole, mediji, nevladne in kulturne organizacije, religiozne skupine in na koncu tudi tri veje oblasti (sodno, zakonodajno in izvršilno/sodišča, parlament, vlada).

Ponovna osvojitev Slovenije se ne bo zgodila čez noč, a zanjo tudi ni potrebno dolgih osem stoletij, kot se je to zgodilo na Iberskem polotoku. Z osvojitvijo kulturnega prostora in sočasno popularizacijo identitarne kulture bo prišlo do ponovne osvojitve ter narekovanja političnega diskurza med mladimi, ki je ključen za prihodnost naše države. Lažje pa bo, če se bo vzporedno kot v Sloveniji ta proces odvijal tudi v tujini oziroma bolj natančno v ostalih evropskih državah. Na našo srečo se ponovna osvojitev v tujini že dogaja. Identitarizem doživlja eksponentno rast, kar pomeni dobre obeti tudi za Slovenijo. Tujina nam nudi pomoč, podporo in zgled za naše delovanje ter nas motivira s svojimi uspehi.

Evropsko zgodovino je vedno krasila obramba lastnih vrednot in običajev za vsako ceno. Naj bo to 300 spartancev v bitki pri Termopilah ali pa Karel Martel v zmagi nad Mavri v bitki pri Toursu oziroma pri Poitiersu. Obraniti in ponovno zavzemati znamo. Znamo tudi napadati. In sedaj je čas za oboje. Za napad in obrambo. Obraniti je potrebno naše vrednote in ohraniti kar je dobrega še ostalo ter napasti to, kar nas pri teh ciljih ogroža.
Kaj pa nas pri teh ciljih ogroža? Prvi sovražnik je apatija ljudi. Ljudje, ki so apatični niso del politične igre, kar pomeni, da se s kulturnim bojem sploh ne obremenjujejo. Mogoče se jim približno svita, da ni vse tako, kot bi moralo biti, ampak niti približno ne vedo kaj se okoli njih dogaja. Po naravi je več ljudi konservativnih kot pa nekonservativnih, zato je “tiha večina” ali “neprebujena množica” na naši strani. Samo zbuditi jo je treba. V sami politični igri pa nas ogrožajo nevladne organizacije, leve politične stranke, levi aktivisti in velika moč mainstream medijskega diskurza.

Glavni cilj metapolitike, našega glavnega orožja, je spraviti naše ideje v političen diskurz. Šele takrat, ko se bo v naših idejah govorilo in bodo javnosti prepoznavne bo možno, da se bodo tudi uresničile v praksi in ne samo v teoriji.

Naj se rekonkvista začne in naj bo ponovno uspešna.